Kako se lahko nek otrok ali mladostnik sploh odloči za poklic? Kot prvo se odločamo med tistimi stvarmi, ki jih poznamo. Mali otroci se tudi pogosto odločajo med tisto hrano, ki jo poznajo, ki so jo že okusili. Če jim ponudimo kaj novega, bodo zavrnili, razen …. Razen, če bo tista nova stvar zelo vabljiva ali bo v vabljivem okolju ali bo povezna z vabljivo dejavnostjo, Spomnim se, kako smo na taboru volčičev – skavtov in skavtinj starih 7 do približno 10 let pripravili solatni bife. Zelo veliko različnih solat je bilo na voljo in otroci so si lahko sami postregli. Otroci so pojedli vso solato, čeprav smo imeli pred tem, kar izziv, da so sploh jedli solato. Pritegne lahko tudi zanimiva barva ali oblika hrane in seveda to, da so otroci hrano sami pripravljali. Ko pa enkrat poskusijo določeno hrano in jim je všeč, pa seveda ni več problema, da tega ne bi jedli. Lakota je seveda tudi dober motivator.
Namen poklicnega usmerjanja otrok je gotovo tudi ta, da spoznajo različne poklice in še bolje, da različne poklice poskusijo. Vseh poklicev seveda ne morejo poskusiti 100 procentno v realnosti. Lahko pa se tej realnosti približamo. Sestavljanje in programiranje LEGO robotov lahko da okus po načrtovanju in izdelavi ali pa samo po programiranju in vzdrževanju industrijskih robotov. Ko otroci načrtujejo lesen izdelek in ga potem za žago, vrtalnikom in brusilnikom tudi izdelajo, dobijo vpogled v konstruiranje in izdelavo pa naj gre za lesarstvo, strojništvo ali gradbeništvo. Otroci morajo poskusiti, da lahko okusijo. In potem, ko okusijo, dobijo željo po še. Začnejo spoznavati neko področje in jim postaja všeč. Znotraj tistega področja se razvijajo in ko so uspešnješi, jim je še bolj všeč.
Nekateri otroci skočijo v neznano, v nov bazen ali ribnik ali kakorkoli že temo rečemo , sami in spoznavajo področje, se razvijajo in se morda celo odločijo za poklic, ki je s tem področjem povezan. Nekateri otroci pa potrebujejo brco staršev. Brco, da padejo v bazen in ugotovijo, da voda ni tako mrzla in da je celo prijetno plavati v neki mlakuži, ki na pogled ne zgleda zelo simpatična.
Trenje pri mirovanju je večje kot trenje pri gibanju. Otroci včasih potrebujejo sunek sile, ki jih spravi v gibanje oz. jih potisne v neko dejavnost. Seveda se lahko z njimi dogovorimo, da gre za poskus in da naj vztrajajo en teden ali en mesec oz. neko primerno dobo, da je sploh možno ugotoviti ali je to za njih zanimivo, jih potegne ali pa pač ne. Samo poskusiti, tako kot mali otrok poskuša novo hrano, ko se morda samo z jezikom dotakne žlice in se že zmrduje, ni dovolj. Potrebno je odpreti usta in pojesti tisto žlico. To torej pomeni, da otrok pride na neko dejavnost vsaj dva krat ali še bolje tri ali 4 krat, da se navadi in potem mu lahko postane prijetno.
Možnosti, da lahko otroci poskušajo in okušajo dejavnosti podobne različnim poklicem, je kar nekaj. Treba pa je malenkost stopiti iz cone udobja – tako otroci kot starši. Dejavnosti pa seveda niso namenjen le širitvi poklicnih izbir, ampak so namenjene tudi aktivnemu in kakovostnemu preživljanju prostega časa, pridobivanju tehničnih in socialnih kompetenc, neformalnemu učenju,…
No comments yet.