Učenje z delom je nekaj najbolj naravnega in prvinskega pri človeku. To je prvi način učenja, ki se začne pri rojstvu in človeka spremlja praktično do smrti. Otrok spoznava svet okrog sebe s tipanjem, s tem, kako se drugi odzivajo na njegove dejavnosti. Hoja je najbolj izraziti način poskušanje; padanje, ponovno poskušanje, odkrivanje različnih načinov in potem v nekem trenutku prvi korak. Podobno je z govorjenjem. Otrok se trudi izgovarjati besede. V nekem trenutku ga nekdo razume. Večino časa obstoja človeka, se je človek učil z delom. Tudi takšno in drugačno vajeništvo je bilo pretežno učenje z delom. Mojstri niso obvladali teorije, niso je niti poznali. Neko vrste teorije so razvili sami skozi praktične izkušnje. Če jih je vajenec vprašal, zakaj mora nekaj narediti na točno tak način, so mu rekli: Ne sprašuj, samo naredi tako. Vedeli so, da tako deluje, niso pa vedeli, zakaj tako deluje. Ko se začnejo pojavljati šole, začnejo vedno bolj podajati znanje in opisovati procese in vedno manj je učenje z delom. Gre za nekaj čemur rečemo teorija. Nekdo je praktične izkušnje ubesedil in celo zapisal. SSKJ pravi, da je teorija “skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga”
Z razvojem znanosti je nastala teorija in z njo želja in potreba to teorijo posredovati učencem. Teorija je tako zgoščena, tako skladna in tako učinkovito se jo da predati naprej. Takoj je pravilna, takoj vse pove in usmeri tja, kamor je treba. Ni potrebno najprej povedati pet napačnih načinov, kako ne skujemo žeblja. Preprosto povemo, kako zakurimo v kovaški peči, na kakšno temperaturo segrejemo jeklo, kako ga potem ohladimo. Ob tem seveda lahko povemo še, kakšna je kristalna struktura pred in po kovanju, kaj se med samim kovanjem dogaja, kakšne vrste jekla so najbolj primerne za kovanje, kako naredimo koks, ki ga uporabljamo v kovaški peči,… Teorija nima meje. Neko dejstvo se poveže z drugim dejstvom in ena teorija se dotika druge teorije. V nekem trenutku je teorija tukaj le še zaradi sme sebe.
Ne vem, kako je z vami, a sam se kdaj zavem lastnih teženj, da bi otrokom posredoval teorijo, ki jo obvladam. To mi daje občutek neke suverenosti , morda celo vzvišenosti. V prvem trenutku ko posredujem to teorijo, me sploh ne zanima ali moji poslušalci to razumejo in če jim to kakorkoli pomaga, Pomembno mi je da se pokažem pametnega, da pokažem kako obvladam zadevo.
Kaj hitro pa ugotovimo, da otrok ta teorija sploh ne zanima, da otroci tega sploh ne razumejo dobro. Za pravo povzročam zmedo v njih. In če je lahko podajanje teorije svojevrsten užitek za starše, je lahko toliko večji užitek za učitelja, ki nastopa pred razredom. Seveda ni nujno, da je nastopaštvo učitelja razlog za prevlado teorije. Teorija a lahko prevladuje tudi zato ker je učitelj tega navajen. Sam je preživel 16 let v okolju podajanja teorije in drugačnega načina učenja ter poučevanja skoraj ne pozna. In drugič ker seveda učbeniki, delovni zvezki in učni načrt kažeta oz, vsiljujeta takšen način poučevanja.
Otroci ki so izšli iz sveta izkustvenega učenja, vstopijo v svet šole, kjer ima največji delež podajanj dejstev, o definiciji – torej teorije, In počasi se navadil tega novega pristopa.
Izkustveno učenje oz. učenje z delom še vedno obstaja. Ko ti otroci doma izdelujejo hišo na drevesu, se igrajo skrivalnice ali si izdelajo fračo, se učijo z delom. Vse ne gre v prvo. Poskusi, napake, izboljšave – to je igra, to življenje in pa v danem trenutku je to zabava za otroke. in to je seveda učenje. Ko ti otroci odrastejo in pridejo v službo, se zopet začnejo učiti z delom.
Kar nekaj časa je bilo preslabo izkoriščeno za učenje. Učenje z delom, ki ga v pravi meri dopolnjujemo s teorijo, je namreč zelo učinkovito. Otrok mora začutiti potrebo po teoretičnem znanju. Ko začuti potrebo, bo to znanje konzumiral. Potrebo pa začuti takrat, ko skozi delo ugotovi, da nekaj ne gre, da nečesa ne obvlada. Če mu v istem trenutku nekdo posreduje potrebno teorijo, jo bo z veseljem sprejel in uporabil za to, da bo uspešno zaključil delo.
Na mestu je primerjava s hrano. Če po kosilu pojemo tablico čokolade, lahko postanemo lenobni in utrujeni. Nič se nam de in kar zaspali bi. Če pa smo na planinskem pohodu in čutimo pomanjkanje energije, nam tablica čokolade, da nov zagon, zmanjša utrujenost in omogoči, da hitreje pridemo do cilja.
Teorija in delo – oboje je koristno in oboje se lahko lepo dopolnjuje. Slediti si mora v pravih odmerkih. Zelo koristno je začeti z delom in po potrebi dodajati teorijo. Začeti z delom, daje občutek, da to zahteva precej več časa. Seveda je učenje z delom bolj dolgotrajno. A bolj dolgotrajno in bolj praktično uporabno je tudi tako pridobljeno znanje, da ne govorimo o veščinah.
No comments yet.