Pogosto slišimo, da moramo stopiti izven ustaljenih okvirov in iskati rešitve “Out of the box”. To je izjemno težko narediti. Ta naša škatla, ta naš okvir je lahko tako velik, da sploh ne vidimo njegovih robov.
Naredimo preprosto opravilo. Oblecimo si jopico, suknjič ali jakno. S katero roko smo začeli? Vedno začnemo z isto roko. Če bi nas nekdo snemal vsak dan 10 let, bi vedno začeli z isto roko – nekateri z desno, drugi z levo. Sedaj pa poskusimo začeti z drugo roko. Precej težko je. In ni težko samo začeti z drugo roko, težko je tudi končati z drugo roko, kot običajno končamo. Samo zelo boleča prva roka nas prisili, da (začasno) začenjamo z drugo roko.
To oblačenje je takšna majhna škatlica in je tako težko izstopiti iz nje. Potreben je usmerjena pozornost, potreben je poseben trud ali pa posebna okoliščina oz. posebna bolečina.
Iz lastnih okvirjev lahko izstopimo tudi zavestno. Znano je, da si je utemeljitelj lateralnega razmišljanja Edvard de Bono vsako jutro pripravil za zajtrk jajca na drugačen način. V službo ali do trgovine lahko gremo tudi po različnih poteh. Precej verjetno je, da bomo na novi poti odkrili kaj novega. Zagotovo pa bomo z izbiro novih poti razvijali lastno odprtost za spremembe
Pogosto zadostuje, če se enostavno prepustimo namigu, ki nas vodi po novi poti. GPS je zame že večkrat bil takšne vodnik po novih poteh,
Na FB sem prebral objavo nekoga, ki je obiskal Center Pompidou v Parizu. V njem je muzej moderne umetnosti. Obisk je izpostavil kot nekaj, kar ti ob vsakem obisku veliko da. Objavil je tudi nekaj fotografij umetnin. Neka gospa v komentarju zapiše, da za nekatere od teh umetniških predmetov res ne veš, kaj predstavljajo. Res ne veš. Vsaj v prvem trenutku ne. A mene takšne umetnine nagovarjajo. Ko sem tudi sam pred nekaj časa bil v tem muzeju, sem doživel velik navdih. Bilo je, kot bi me nekdo postavil izven moje škatle (Out of my box) Vse je bilo drugače. Na slikah nisem mogel občudovati, lepote, ki sem je vajen. Občudoval sem nenavadnost in drugačnost in prepustil, da je ta drugačnost navdihovala moje misli.
Oditi v galerijo, muzej, trgovino v katero običajno ne hodiš, vzeti v roke knjigo s tematiko, ki je običajno ne bereš, vse to so takšni zavestni izstopi iz lastnege okvira. Odgovor na ta izstop pa ne sme biti kritika tega novega okolja, ampak odprtost, da slišiš in vidiš, kaj ti to novo okolje prinaša.
Lasten okvir si začrtamo sami. Morda je bolje reči, da lastno škatlo v kateri živimo, gradimo sami in gradijo jo tudi drugi. Vse kar doživimo, določa, kako vidimo svet in kje vidimo meje lastne škatle.
Neko čevljarsko podjetje je v Afriko poslalo dva svoja prodajlca. Ko se je vrnil prvi, je rekel: “Tukaj ni posla za nas. Vsi so bosi.” Drugi pa je rekel: “Izjemna priložnost za razvoj. Nihče še ne nosi čevljev.”
Enaka situacija in dve tako različni mnenji. Prvi prodajalec je živel v škatli za čevlje. V tej škatli ni bilo prostora za spremembe: imaš čevlje ali jih nimaš.
Kako torej izstopiti iz neke škatle? Potrebno je zavedanje, da smo v škatli. Kako lahko pridem do tega, da rečem: Nihče ne nosi čevljev. Kakšen potencial za razvoj.
Se spomnite filma Trumanov šov. Glavni igralec je bi praktično od rojstva v resničnostnem šovu. Zaprt v velikanske filmskem studiju, ki je zanj predstavljal njegovo rojstno mesto. Nekaj krat je dobesedno trčil v stene te škatle. Precej trkov v stene te škatle je bilo potrebnih, da je začel razmišljati, da je svet tudi izven škatle.
No comments yet.