Alenka Rebula takole razmišlja.
Kako najti pristen stik z otrokom?
Otrok me ne posluša, ko med mano in njim ni pristnega stika. Bistvo vzgojnega odnosa je potemtakem vzdrževanje stika. Stik nam pomaga, da sploh vemo, kaj otrok doživlja, potrebuje, v stiku nam je otrok dostopen. Otrokov temperament, njegova nagnjenja, težave, močne točke … lahko razumemo le, če podoživljamo njegov razgibani notranji svet. Otrokovo notranje življenje je v nenehnem porajanju. Orodje za to razumevanje pa so naša lastna čustva.
Kaj čutimo, ko se nam dogaja izguba stika? Vzemimo na primer, da izgubimo živce, ko otrok kriči, izziva, izsiljuje, trpi, očita …
V naši globini se lahko prebujajo jeza, ogorčenje, strah, sram, krivda, obup, prizadetost, užaljenost, občutek zapuščenosti, ponižanja itd. Vedno narase naš občutek izgubljenosti, ne počutimo se gotove in varne v sebi. Kopičijo se različna čustva in več jih je, bolj je zvarek nejasne in naraščajoče napetosti eksploziven. Delujemo vznemirjeno in prizadeto, a to opažajo bolj drugi kot mi sami. V resnici se ne sprašujemo, za katero čustvo gre, samo reagiramo. Nismo sposobni samoopazovanja,. Običajno se tudi ne zavedamo, da gre za nekaj, kar ima povezavo z našo preteklostjo, z našimi bolečimi izkušnjami. Prepričani smo, da nas je spravil ob živce otrok in da ni drugih razlogov.
Najslabše pa je, da smo prepričani, da vemo, kaj čuti, misli in dela otrok. Nimamo dvoma, da poznamo njegove misli in občutke. Skratka, sploh se ne zavedamo, da se ne vživljamo.
V katerih okoliščinah postanemo posebno nestrpni do otrok?
Še zlasti odpovemo, kadar smo lačni, utrujeni, razočarani, frustrirani, potrti, zaskrbljeni. Takrat počimo … Kar otrok zagreši, doživljamo kot nevzdržno, nedopustno. Žene nas nekakšen kaznovalni nagon, ki nas obrne proti otroku in nam pravi, da moramo zadevo nemudoma zaključiti. To pa pogosto sploh ni res ali ni tako nujno.
Kako lahko razvijamo svojo sposobnost vživljanja?
Če natančno spoznamo značilnosti vživljanja, bomo lahko postopoma postali sposobni začutiti, kdaj se prekine. Vživljanje prepoznamo po nekaterih značilnostih.
Prvič: če se vživimo, smo osredotočeni na dogajanje v drugem, ne v sebi. Naša zavest je prosta, da se ukvarja s sogovornikom. Sodelujejo občutki, čustva in mišljenje, vse naše sposobnosti so skladno zaposlene z iskanjem odgovora na vprašanje, kaj se dogaja. Vživljanje nas ne razburi, ne deluje kot urgenca, kot pritisk, ki mu je treba ustreči. Človek ob vživljanju opazuje, sočustvuje, pretehtava možnosti, si vzame čas in ne misli, da mora nemudoma ukrepati. Posluša, spremlja, dovoljuje, da se stvari odvijajo in razodevajo. Ničesar ni v njem, kar bi ga priganjalo, naj pohiti. Zelo važen dejavnik je sposobnost, da zadržimo sodbo. Če vzdržimo v opazovanju in ne sodimo, pomeni, da smo v drži vživljanja.
Predavanje Alenke Rebula: KOLIKO ZNAMO POSLUŠATI IN OTROKU OMOGOČITI OBČUTEK VARNOSTI
V torek 17.aprila 2012 ob 19h v kinodvorani v Račah; cena 7 EUR
Pokličite 040 395 951 ali pišite na info@simetris.si za nakup / rezervacijo vstopnice do 12. aprila.
No comments yet.